Še dobro, da sem na blogu BK Evolution zasledila, da bo v Prosnidu (spet) pust. Vas, ki jo vedno znova gledamo iz Robidišča, se zdi tako skrivnostna... kako tudi ne, saj je bila dolgo zaradi meje zame praktično nedostopna, po padcu meje pa je bilo treba za nekaj sto metrov zračne razdalje daleč naokoli čez Breginj. Sedaj je cesta popravljena, a zaledenela. Kljub vsemu je bil cilj jasen: gremo v Prosnid, k sosedom, pa pika!
In bilo je enkratno. Spontano. V vaški gostilni, kjer so se kmalu po poldne zbrale maske. Večinoma so bili to domačini, ki sedaj živijo v dolini, a se radi vračajo. V vasi jih živi le še okoli dvajset. Oštir je skuhal pašto, igrala je harmonika, ljude pa so bili preprosto veseli. Veseli, da je v vas po dolgi zimi spet prišlo življenje. Potem smo šli po vasi, harmonika je igrala še bolj na glas, petje jo je preglasilo, obiskali smo vse, ki v kraju še živijo. In potem zopet v gostilno, ki je po izgledu taka, kot je bila verjetno pred petdeset in več leti.
Kaj pa vem, posebne emocije so to. Močne. Ko gospe, ki te ne pozna, poveš, da si "hor z Rbišč, od Danteja nevesta", tako se namreč v teh krajih reče "ta mladi", ta pa potem zaplava v preteklost in ti pove zgodbo o tem, kako so včasih hodili na plese. In kako so peli in se ženili... Anušin prapra(pra?) nono je menda iz Prosnida...
Začarana sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar